Farmakoekonomika

Farmakoekonomika identificira, meri in primerja stroške zdravljenj z njihovimi kliničnimi in humanističnimi izidi. Klinični izidi lahko vključujejo učinkovitost strategije zdravljenja, ki je v primeru hipertenzije izogib srčno-žilnim zapletom, lahko pa tudi samo napovedne dejavnike (npr. nadzor krvnega tlaka), ki dobro napovedujejo dolgoročnejše učinke. Paralelno kliničnim izidom se je v novejšem času razvil tudi koncept humanističnih izidov, ki vključuje vrednotenje kakovosti zdravja ter zadovoljstva bolnika z nivojem zdravstvenih storitev. Ta vrsta izidov podaja dodatni vpogled v bolnikovo zdravje v širšem pomenu besede. V primeru zdravljenja z zdravili med stroške ne vključujemo samo strošek zdravil, ki je le eden izmed neposrednih medicinskih stroškov. Izbrano zdravilo je lahko bistveno dražje od preostalih alternativnih zdravil, hkrati pa tudi bolj učinkovito. Upoštevanje zgolj stroška zdravila lahko nakazuje neprimernost vključevanja zdravila v terapijo v okviru razpoložljivih sredstev zdravstvenega sistema. Celotna slika stroškov in izidov zdravljenja pa lahko dokaže stroškovno učinkovitost zdravila in racionalno uporabo sredstev, ki so na razpolago v zdravstvu. Takšen vzorec ponavadi velja za novo razvita zdravila, ni pa nujno omejen samo nanje. Ločimo neposredne medicinske, neposredne nemedicinske, posredne in neotipljive stroške. Med neposredne medicinske stroške vključujemo stroške zdravil, priprave zdravila za uporabo, opreme in pripomočkov, nadzora bolnikovega stanja, diagnostičnih pregledov, ambulantnih pregledov, hospitalizacij, obravnave neželenih učinkov itd. Neposredni nemedicinski stroški so lahko stroški za prevoz, pripomočke za nego doma ipd. Posredni stroški so stroški povezani z zmanjšano produktivnostjo bolnikov in skrbnikov (bolniški stalež, zmanjšanje ali izguba osebnega dohodka, odsotnost od dela, invalidnost, prezgodnja upokojitev) in prezgodnjo umrljivostjo. Med neotipljive stroške, če te lahko tako imenujemo, sodi bolečina in trpljenje bolnika in svojcev ter čustvena prizadetost zaradi bolezni. Farmakoekonomske analize pripravljamo na podlagi vnaprej definiranega vidika (perspektive) npr.: vidik bolnika, zdravnika, plačnika, zdravstvene ustanove, delodajalca ali družbe. Poleg analize, ki vključuje samo analizo stroškov (Cost Analysis), poznamo 4 osnovne vrste farmakoekonomskih analiz, ki poleg podatka o stroških vključujejo tudi informacijo o učinkovitosti. Te so: analiza zmanjševanja stroškov (Cost-minimisation Analysis), analiza stroškovne učinkovitosti (Cost-effectiveness Analysis), analiza stroškovne koristnosti (Cost-benefit Analysis) in analiza stroškovne uporabnosti (Cost-utility Analysis).