Klinična kemija I in II
Univerzitetni študij farmacije; 4. letnik in 9. semester
Obseg:
105 ur
Predavanja: 45 ur (IV. letnik) in 15 ur (9. semester)
Vaje: 30 ur (IV. letnik) in 15 ur (9. semester)
Cilji predmeta:
Študent spozna obseg in vlogo klinične kemije kot del laboratorijske diagnostike v zdravstvu. Spozna interdisciplinarnost področja in se nauči povezovati prej pridobljena znanja pri naravoslovnih in medicinskih predmetih. Osvoji prebavo, transport in presnovo kemičnih in biokemičnih spojin, ter izločanje končnih presnovkov. Spozna analitiko tistih biokemičnih komponent v bioloških vzorcih (v krvi, urinu, tkivih, punktatih) in tistih celičnih lastnosti, katerih sprememba (kvalitativna in/ali kvantitativna) je povezana z razpoznavanjem bolezni.
Vsebina predmeta:
PREDSTAVITEV PODROČJA- klinična biokemija kot del laboratorijske diagnostike - zgodovinski razvoj klinične kemije (KK) - KK v svetu in pri nas, organiziranost stroke, inštitucije, kadri, etika, pregled kemičnih in biokemičnih parametrov, pregled bioloških vzorcev (kri; k, a, v, P, S,; urin; dU, U, Lc, Z, blato tkiva, punktati, prebavni sokovi), neanalitski dejavniki (biološki ritmi, odvzem, transport, terapija), analitski dejavniki (reagenti, pogoji, analize, interference), kontrola kakovosti, enote v KK; SI-enote, analitska specifičnost, analitska občutljivost.
ORGANIZACIJA DELA - Instrimentacija in avtomatizacija, vodenje in organizacija dela (stroški, varnost, zaščita pri delu). Interpretacija rezultatov v izvid (referenčne vrednosti, diag. specifičnost in diagn. občutljivost).
OSNOVNE HEMATOLOŠKE PREISKAVE - Razvoj krvnih celic. Rdeča krvna slika, bela krvna slika ter opis in razlaga metod določanja vseh parametrov ki jih vključujeta. Primarna in sekundarna hemostaza ter laboratorijski testi za odkrivanje motenj hemostaze.
VODA IN ELEKTROLITI - stanja in vzroki za moteno homeostazo vode, telesne tekočine, elektrolitski sestav telesnih tekočin, K, Na, Cl, Ca, P, Mg; klinični pomen določanja, pregled tehnik in metod
OSNOVNE URINSKE PREISKAVE. - sestava urina, kot odraz ledvične funkcije, - rel. gostota, pH, ketoni, sladkorji, levkociti, eritrociti, hemoglobin, bilirubin, urobilinogen, nitriti, beljakovine (opredelitev proteinurij), , urinski kamni - klinični pomen in metode določanja
NEPROTEINSKE DUŠIKOVE SPOJINE - definicija, sečnina, kreatinin, amonijak, očistki, metode določanja, klinični pomen določanja.
KISLINSKO - BAZNO RAVNOTEŽJE - osnove, regulacija kbr, definicija in merjenje: pH, pCO2, pO2, nasičenje s O2, HCO3, presežek baz, anionska vrzel, itd., plinska analiza, odvzem in ravnanje z vzorci do analize, klinični pomen merjenj, k-b-analizatorji
POMEMBNI OGLJIKOVI HIDRATI - vrste, motnje v prebavi, transportu, presnovi; diabetes, galaktozemija, celiakija - diagnostični testi: glukoza, OGTT, ketoni, insulin, C-peptid, glikirani hemoglobin, fruktozamin, galaktoza, GALT, AGA, EMA, akt. disaharidaz
PROTEINI - splošno o amino kislinah, aminoacidopatije, celotne beljakovine, beljakovinske frakcije, belj. akutne faze, specifične beljakovine; diagnostični pomen določanja, tehnike in metode določanja
ENCIMI - klinični pomen določanja encimskih in izoencimskih aktivnosti, encimi kot reagenti, pomen LDH, AST, ALT, CK, GGT, metode določanja
LIPIDI IN LIPOPROTEINI -vrste, transport, funkcije, laboratorijske preiskave za opredelitev hiperlipidemij in hiper-lipoproteinemij, pomen v diagnostiki srčno-žilnih obolenj
HEMOGLOBINI; PORFIRINI IN BILIRUBINI - vrsta in vloga različnih Hb, metode določanja (elektroforeza, ionsko izmenjevalna kromatogravija idr.), struktura in sinteza hema, porfirije, porfirinurije, sinteza, transport in izločanje bilirubina, hiperbilirubinemije, metode določanja, klinični pomen določanja.
ŽELEZO IN DRUGI ELEMENTI V SLEDOVIH - Presnova železa in kazalci statusa železa: konc. Fe, TIBC, transferin, nasičenje Tf, feritin, Zn-protoporfirin, hipohromni Erc. Definicija oligoelementov in razdelitev. Pomen določanja Cu in Zn v serumu.
NUKLEINSKE KISLINE - vrste mutacij, polimorfizmi, tehnike odkrivanja sprememb v strukturi NK diagnostični pomen
SPREMLJANJE KONCENTRACIJE ZDRAVIL (TDM) IN STRUPOV- učinek zdravila (strupa), farmakodinamika, farmakokinetika, terapevtska koncentracija, odnos doza/koncentracija/učinek, vpliv zdravil na rezultate analiz, tehnike in metode določanja
HORMONI - vrste, mehanizem delovanja, ščitnični funkcijski testi (TSH, T3, T4, TBG,...), obščitnični hormon, ocena delovanja skorje in sredice nadledvičnice, hormoni reprodukcije
TUMORSKI OZNAČEVALCI - Definicija, željene lastnosti idealnega TO, razdelitev TO, določanje, diag. specifičnost in občutljivost TO. Določanja nekaterih pomembnejših: CAE, CA 125, CA 19-9, PSA, itd.
SPECIFIČNA PROTITELESA - Informativna seznanitev s specifičnimi protitelesi (razen infekcijskimi) kot pomembnimi analiti v klinični kemiji. Prikaz načinov in pomena določanja na posameznih primerih: protitelesa proti respiratornim in prehrambenim alergenom (IgE), avtoprotitelesa proti sestavinam celičnega jedra (ANA), avtoprotitelesa proti receptorjem (anti-AChR), avtoprotitelesa proti hormonom (anti-inzulinska).
Vsebina vaj:
Poseben poudarek je na interpretaciji lastnih rezulatov analiz. Pri tem se študenti opirajo na fiziološke in patofiziološke mehanizme, ki so pri nekem bolniku lahko prisotni in, ki se odražajo v spremenjenih koncentracijah snovi (analitov) v različnih bioloških vzorcih.
OSNOVNA ANALIZA KRVI. Priprava in barvanje krvnih razmazov, diferencialna krvna slika, določanje hitrosti sedimentacije, na hematoškem analizatorju pa določanje številčnih koncentracij levkocitov, eritrocitov, trombocitov ter določitev eritrocitnih indeksov. Povezava vseh izmerjenih vrednosti in skupna interpretacija. Osnovni testi hemostaze.
OSNOVNA ANALIZA URINA. Priprava in pregled sedimenta, kvalitativna analiza z reagentnim trakom, določanje proteinov s sulfosalicilno kislino, razlikovanje hemoglobinurij in hematurij.
OCENA KISLINSKO-BAZIČNEGA RAVNOTEŽJA IN ELEKTROLITOV. S plinsko analizo kontrolnih krvnih vzorcev na aparatu se izmerijo pO2, pCO2, pH, ter ostale parametre, ki jih nato študenti uporabijo pri ocenjevanju kislinskobazičnega stanja v konkretnem primeru. Elektrolita Na in K določajo na dva načina: z ionsko-selektivnima elektrodama in s plamensko fotometrijo in s pomočjo statističnega t-testa ugotovijo primerljivost the dveh metod.
TESTI ZA ODKRIVANJE MOTENJ V PRESNOVI GLUKOZE.V krvnih vzorcih se določi koncentracija glikiranega HbA1c s pomočjo ionsko-izmenjevalne kromatografije, v serumu iste krvi pa koncentracija glukoze s GOD-PAP metodo. Rezultati se interpretirajo skupaj.
MERJENJE KONCENTRACIJ SEČNINE IN URATOV. Določanje sečnine, uratov ali kreatinina ter celokupnega in konjugiranega bilirubina v serumu z interpretacijo rezultatov.
ANALITIKA PROTEINOV V KRVNEM SERUMU. Določanje skupnih proteinov, nato ločevanje proteinov na acetatni celulozi in vrednotenje rezultatov s pomočjo denzitometra. Povezava teh rezultatov v smislu postavljanja hipotetičnih diagnoz.
SPREMJANJE SERUMSKIH KONCENTRACIJ ZDRAVIL ('terapeutic drug monitoring'). S fluorescentno-polarizacijsko imunološko metodo FPIA se določi koncentracija zdravilne učinkovine, ki ima ozko terapevtsko širino.
DOLOČANJE KATALITIČNE KONCENTRACIJE ENCIMOV V SERUMU. Kinetično merjenje katalitičnih koncentracij diagnostično pomembnejših encimov: AST, ALT, LDH ali CK na avtomatskem analizatorju.
Obveznost študentov:
Pri laboratorijskih vajah se preverja znanje s kolokviji, pri oceni se upoštevajo tudi rezultati analitskih določitev. Teoretično znanje se preverja s pisnim izpitom in/ali ustnim zagovorom.
Temeljni študijski viri:
1. Burtis CA, Ashwood ER. Tietz Fundamentals of Clinical Chemistry, 5th ed., Saunders Com., Philadelphia, USA, 2001, ISBN 0-7216-8634-6
2. Kaplan A, Pesce AJ, Kazmierczak SC Clinical Chemistry: Theory, Analysis, Correlation . 4th ed. , Mosby, St. Lius, ZDA, 2003, ISBN 0-323-01716-9
3. Henry JB. Clinical Diagnosis and Management by aboratory Methods. 20th ed., Saunders Com., Philadelphia, USA, 2001, ISBN 0-7216-8864-0